Novi projekti v ruski naftni in plinski industriji, tudi na arktični polici, obljubljajo nadaljnjo rast domačega trga protikorozijskih premazov.
Pandemija COVID-19 je prinesla ogromen, a kratkoročni vpliv na svetovni trg ogljikovodikov. Aprila 2020 je svetovno povpraševanje po nafti doseglo najnižjo raven od leta 1995 in znižalo referenčno ceno surove nafte Brent na 28 dolarjev za sod po najhitrejšem povečanju presežne zaloge nafte.
V nekem trenutku je ameriška cena nafte prvič v zgodovini postala celo negativna. Vendar se zdi, da ti dramatični dogodki ne bodo zaustavili dejavnosti ruske naftne in plinske industrije, saj naj bi se svetovno povpraševanje po ogljikovodikih hitro povrnilo.
IEA na primer pričakuje, da se bo povpraševanje po nafti povrnilo na raven pred krizo takoj leta 2022. Rast povpraševanja po plinu – kljub rekordnemu zmanjšanju leta 2020 – bi se morala dolgoročno do neke mere vrniti zaradi pospeševanja svetovnega premoga v zamenjava plina za proizvodnjo električne energije.
Ruski velikani Lukoil, Novatek in Rosneft ter drugi kujejo načrte za zagon novih projektov na področju črpanja nafte in plina tako na kopnem kot na arktični polici. Ruska vlada vidi izkoriščanje svojih arktičnih zalog prek LNG kot bistvo svoje energetske strategije do leta 2035.
V tem ozadju ima tudi rusko povpraševanje po antikorozivnih premazih svetle napovedi. Celotna prodaja v tem segmentu je leta 2018 znašala 18,5 milijarde rubljev (250 milijonov dolarjev), glede na raziskavo, ki jo je izvedel moskovski think tank Discovery Research Group. V Rusijo je bilo uvoženih premazov za 7,1 milijarde rubljev (90 milijonov dolarjev), čeprav se uvoz v tem segmentu po mnenju analitikov zmanjšuje.
Druga moskovska svetovalna agencija Concept-Center je ocenila, da se prodaja na trgu fizično giblje med 25.000 in 30.000 tonami. Na primer, leta 2016 je bil trg za nanašanje protikorozijskih premazov v Rusiji ocenjen na 2,6 milijarde rubljev (42 milijonov dolarjev). Tržišče naj bi v zadnjih letih vztrajno raslo s povprečno hitrostjo dva do tri odstotke na leto.
Tržni udeleženci izražajo prepričanje, da bo povpraševanje po premazih v tem segmentu v prihodnjih letih še naraščalo, čeprav vpliv pandemije COVID-19 še ni pojenjal.
»Po naših napovedih se bo povpraševanje nekoliko povečalo [v prihodnjih letih]. Naftna in plinska industrija potrebuje protikorozijske, toplotno odporne, ognjevarne in druge vrste premazov za izvajanje novih projektov. Hkrati se povpraševanje usmerja k enoslojnim polifunkcionalnim premazom. Seveda pa ne gre zanemariti posledic pandemije koronavirusa, ki je, mimogrede, še ni konec,« je dejal Maxim Dubrovsky, generalni direktor ruskega proizvajalca premazov Akrus. »Po pesimistični napovedi gradnja [v naftni in plinski industriji] morda ne bo potekala tako hitro, kot je bilo načrtovano.
Država sprejema ukrepe za spodbujanje investicij in doseganje načrtovane dinamike gradnje.”
Necenovna konkurenca
Po podatkih Industrial Coatings je na ruskem trgu protikorozijskih premazov vsaj 30 igralcev. Vodilni tuji igralci so med drugim Hempel, Jotun, International Protective Coatings, Steelpaint, PPG Industries, Permatex, Teknos.
Največji ruski dobavitelji so Akrus, VMP, Ruske barve, Empils, Moskovski kemični obrat, ZM Volga in Raduga.
V zadnjih petih letih so nekatera neruska podjetja, vključno z Jotun, Hempel in PPG, lokalizirala proizvodnjo protikorozijskih premazov v Rusiji. Za takšno odločitvijo je jasen ekonomski razlog. Obdobje vračila uvedbe novih protikorozijskih premazov na ruski trg se giblje med tremi in petimi leti, je ocenil Azamat Gareev, vodja ZIT Rossilber.
Po mnenju Industrial Coatings bi ta segment ruskega trga premazov lahko opisali kot oligopson – tržno obliko, na kateri je število kupcev majhno. Nasprotno pa je število prodajalcev veliko. Vsak ruski kupec ima svoje precej stroge interne zahteve, ki jih morajo upoštevati dobavitelji. Razlika med zahtevami strank je lahko drastična.
Posledično je to eden redkih segmentov ruske industrije premazov, kjer cena ni med glavnimi dejavniki, ki določajo povpraševanje.
Na primer, Rosneft je po Ruskem registru dobaviteljev premazov za naftno in plinsko industrijo odobril 224 vrst protikorozijskih premazov. Za primerjavo, Gazprom je odobril 55 premazov, Transneft pa le 34.
V nekaterih segmentih je delež uvoza precej visok. Ruska podjetja na primer uvozijo skoraj 80 odstotkov premazov za projekte na morju.
Konkurenca na ruskem trgu protikorozijskih premazov je zelo močna, je dejal Dmitrij Smirnov, generalni direktor moskovskega kemičnega obrata. To spodbuja podjetje, da sledi povpraševanju in vsakih nekaj let uvede proizvodnjo novih linij premazov. Podjetje vodi tudi servisne centre, ki nadzorujejo nanašanje premazov, je dodal.
»Ruski proizvajalci premazov imajo dovolj zmogljivosti za širitev proizvodnje, kar bi zmanjšalo uvoz. Večina premazov za naftna in plinska podjetja, vključno s tistimi za projekte na morju, se proizvaja v ruskih obratih. Danes je za izboljšanje gospodarskega položaja za vse države pomembno, da povečajo proizvodnjo blaga lastne proizvodnje,« je dejal Dubrobsky.
Pomanjkanje surovin za proizvodnjo protikorozijskih premazov je navedeno med dejavniki, ki ruskim podjetjem preprečujejo širjenje svojega deleža na trgu, je poročal Industrial Coatings, ki se sklicuje na lokalne tržne analitike. Na primer, primanjkuje alifatskih izocianatov, epoksi smol, cinkovega prahu in nekaterih pigmentov.
»Kemična industrija je zelo odvisna od uvoženih surovin in je občutljiva na njihovo oblikovanje cen. Zahvaljujoč razvoju novih izdelkov v Rusiji in nadomeščanju uvoza obstajajo pozitivni trendi glede oskrbe s surovinami za industrijo premazov,« je dejal Dubrobsky.
»Zmogljivosti je treba še povečevati, da lahko konkuriramo na primer azijskim dobaviteljem. Polnila, pigmente, smole, zlasti alkidne in epoksi, je zdaj mogoče naročiti pri ruskih proizvajalcih. Trg za izocianatne trdilce in funkcionalne dodatke zagotavlja predvsem uvoz. O smiselnosti razvoja naše proizvodnje teh komponent je treba razpravljati na državni ravni.«
Premazi za projekte na morju v središču pozornosti
Prvi ruski projekt na morju je bila morska stacionarna nafta, odporna na led, Prirazlomnaya v Pečorskem morju, južno od Nove Zemlje. Gazprom je izbral Chartek 7 podjetja International Paint Ltd. Podjetje naj bi kupilo 350.000 kg premazov za protikorozijsko zaščito ploščadi.
Druga ruska naftna družba Lukoil upravlja ploščad Korchagin od leta 2010 in ploščad Philanovskoe od leta 2018, obe v Kaspijskem morju.
Za prvi projekt je Jotun zagotovil protikorozijske premaze, za drugega pa Hempel. V tem segmentu so zahteve za premaze še posebej stroge, saj je restavriranje premaznega odvetnika pod vodo nemogoče.
Povpraševanje po antikorozivnih premazih za segment morja je povezano s prihodnostjo svetovne naftne in plinske industrije. Rusija ima v lasti približno 80 odstotkov naftnih in plinskih virov, skritih pod arktično polico, in večino raziskanih zalog.
Za primerjavo, ZDA imajo le 10 odstotkov virov na policah, sledijo pa jim Kanada, Danska, Grenlandija in Norveška, ki si razdelijo preostalih 10 odstotkov. Ocenjene ruske raziskane rezerve nafte na morju znašajo pet milijard ton ekvivalenta nafte. Norveška je daleč na drugem mestu z milijardo ton dokazanih zalog.
"Toda zaradi številnih razlogov - tako gospodarskih kot okoljskih - ti viri morda ostanejo neizkoriščeni," je dejala Anna Kireeva, analitičarka okoljevarstvene organizacije Bellona. »Po številnih ocenah bi se lahko svetovno povpraševanje po nafti ustavilo že čez štiri leta, leta 2023. Ogromni državni investicijski skladi, ki so bili sami zgrajeni na nafti, se prav tako umikajo od naložb v naftni sektor – poteza, ki bi lahko spodbudila svetovni kapital se odmika od fosilnih goriv, saj vlade in institucionalni vlagatelji vlagajo sredstva v obnovljivo energijo.«
Hkrati se pričakuje, da bo poraba zemeljskega plina v naslednjih 20 do 30 letih narasla – plin pa predstavlja večino ruskih virov, ne le na arktični polici, ampak tudi na kopnem. Predsednik Vladimir Putin je dejal, da želi iz Rusije narediti največjo dobaviteljico zemeljskega plina na svetu – kar je malo verjetna možnost glede na konkurenco Moskve z Bližnjega vzhoda, je dodala Kirejeva.
Vendar pa so ruske naftne družbe trdile, da bo projekt police verjetno postal prihodnost ruske naftne in plinske industrije.
Eno glavnih strateških področij Rosnefta je razvoj virov ogljikovodikov v epikontinentalnem pasu, so sporočili iz družbe.
Danes, ko so skoraj vsa večja kopenska naftna in plinska polja odkrita in razvita ter ko tehnologije in proizvodnja nafte iz skrilavca hitro rastejo, je dejstvo, da je prihodnost svetovne proizvodnje nafte na epikontinentalnem pasu Svetovnega oceana, neizpodbitno, Rosneft je dejal v izjavi na svoji spletni strani. Ruski pas ima največje območje na svetu: več kot šest milijonov km in Rosneft je največji imetnik licenc za ruski epikontinentalni pas, so dodali v podjetju.
Čas objave: 17. aprila 2024
