Novi projekti v ruski naftni in plinski industriji, vključno z arktičnim pasom, obetajo nadaljnjo rast domačega trga protikorozijskih premazov.
Pandemija COVID-19 je imela ogromen, a kratkotrajen vpliv na svetovni trg ogljikovodikov. Aprila 2020 je svetovno povpraševanje po nafti doseglo najnižjo raven od leta 1995, kar je po najhitrejšem porastu presežnih zalog nafte znižalo referenčno ceno nafte Brent na 28 dolarjev za sod.
Cena ameriške nafte je v nekem trenutku prvič v zgodovini celo postala negativna. Vendar pa ti dramatični dogodki očitno ne bodo ustavili dejavnosti ruske naftne in plinske industrije, saj naj bi si svetovno povpraševanje po ogljikovodikih hitro opomoglo.
IEA na primer pričakuje, da se bo povpraševanje po nafti že leta 2022 vrnilo na raven pred krizo. Rast povpraševanja po plinu – kljub rekordnemu zmanjšanju v letu 2020 – bi se morala dolgoročno vrniti, do neke mere zaradi pospešenega globalnega prehoda s premoga na plin za proizvodnjo električne energije.
Ruski velikani Lukoil, Novatek in Rosneft ter drugi načrtujejo začetek novih projektov na področju pridobivanja nafte in plina tako na kopnem kot na arktični polici. Ruska vlada vidi izkoriščanje svojih arktičnih rezerv prek utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) kot osrednjo točko svoje energetske strategije do leta 2035.
V tem ozadju so tudi napovedi za rusko povpraševanje po antikorozijskih premazih svetle. Skupna prodaja v tem segmentu je leta 2018 znašala 18,5 milijarde rubljev (250 milijonov dolarjev), je pokazala raziskava moskovskega možganskega trusta Discovery Research Group. V Rusijo je bilo uvoženih premazov za 7,1 milijarde rubljev (90 milijonov dolarjev), čeprav se uvoz v tem segmentu po mnenju analitikov nagiba k upadanju.
Druga svetovalna agencija s sedežem v Moskvi, Concept-Center, je ocenila, da se je prodaja na trgu gibala med 25.000 in 30.000 tonami v fizičnem smislu. Na primer, leta 2016 je bil trg za nanašanje antikorozijskih premazov v Rusiji ocenjen na 2,6 milijarde rubljev (42 milijonov dolarjev). Trg naj bi v zadnjih letih vztrajno rasel s povprečno stopnjo od dva do tri odstotke na leto.
Udeleženci na trgu izražajo zaupanje, da se bo povpraševanje po premazih v tem segmentu v prihodnjih letih povečevalo, čeprav vpliv pandemije COVID-19 še ni popustil.
»Po naših napovedih se bo povpraševanje [v prihodnjih letih] nekoliko povečalo. Naftna in plinska industrija za izvajanje novih projektov potrebuje protikorozijske, toplotno odporne, negorljive in druge vrste premazov. Hkrati se povpraševanje preusmerja k enoslojnim polifunkcionalnim premazom. Seveda ne moremo prezreti posledic pandemije koronavirusa, ki mimogrede še ni končana,« je dejal Maksim Dubrovski, generalni direktor ruskega proizvajalca premazov Akrus. »Po pesimistični napovedi gradnja [v naftni in plinski industriji] morda ne bo potekala tako hitro, kot je bilo načrtovano prej.«
Država sprejema ukrepe za spodbujanje naložb in doseganje načrtovanega tempa gradnje.«
Necenovna konkurenca
Po podatkih podjetja Industrial Coatings je na ruskem trgu protikorozijskih premazov vsaj 30 akterjev. Vodilni tuji akterji so med drugim Hempel, Jotun, International Protective Coatings, Steelpaint, PPG Industries, Permatex, Teknos.
Največji ruski dobavitelji so Akrus, VMP, Ruske barve, Empils, Moskovski kemični obrat, ZM Volga in Raduga.
V zadnjih petih letih so nekatera tuja podjetja, vključno z Jotunom, Hempelom in PPG, lokalizirala proizvodnjo antikorozijskih premazov v Rusiji. Za takšno odločitev obstaja jasen ekonomski razlog. Azamat Gareev, vodja podjetja ZIT Rossilber, ocenjuje, da se doba vračila naložbe v nove antikorozijske premaze na ruskem trgu giblje od tri do pet let.
Po podatkih podjetja Industrial Coatings bi ta segment ruskega trga premazov lahko opisali kot oligopsonijo – obliko trga, v kateri je število kupcev majhno. Nasprotno pa je število prodajalcev veliko. Vsak ruski kupec ima svoj precej strog notranji nabor zahtev, ki jih morajo dobavitelji izpolnjevati. Razlika med zahtevami kupcev je lahko drastična.
Posledično je to eden redkih segmentov ruske industrije premazov, kjer cena ni med glavnimi dejavniki, ki določajo povpraševanje.
Na primer, Rosneft je po podatkih ruskega registra dobaviteljev premazov za naftno in plinsko industrijo odobril 224 vrst protikorozijskih premazov. Za primerjavo, Gazprom je odobril 55 premazov, Transneft pa le 34.
V nekaterih segmentih je delež uvoza precej visok. Ruska podjetja na primer uvozijo skoraj 80 odstotkov premazov za projekte na morju.
Konkurenca na ruskem trgu protikorozijskih premazov je zelo močna, je povedal Dmitrij Smirnov, generalni direktor Moskovske kemične tovarne. To podjetje spodbuja, da sledi povpraševanju in vsakih nekaj let zažene proizvodnjo novih linij premazov. Podjetje upravlja tudi servisne centre, ki nadzorujejo nanašanje premazov, je dodal.
»Ruska podjetja za premaze imajo zadostne zmogljivosti za širitev proizvodnje, kar bi zmanjšalo uvoz. Večina premazov za naftna in plinska podjetja, vključno s tistimi za projekte na morju, se proizvaja v ruskih tovarnah. Dandanes je za izboljšanje gospodarskih razmer za vse države pomembno povečati proizvodnjo blaga lastne proizvodnje,« je dejal Dubrobski.
Med dejavniki, ki ruskim podjetjem preprečujejo širitev deleža na trgu, je navedeno pomanjkanje surovin za proizvodnjo antikorozijskih premazov, poroča Industrial Coatings, ki se sklicuje na lokalne tržne analitike. Primanjkuje na primer alifatskih izocianatov, epoksidnih smol, cinkovega prahu in nekaterih pigmentov.
»Kemična industrija je zelo odvisna od uvoženih surovin in je občutljiva na njihove cene. Zahvaljujoč razvoju novih izdelkov v Rusiji in nadomeščanju uvoza obstajajo pozitivni trendi v smislu oskrbe s surovinami za industrijo premazov,« je dejal Dubrobsky.
»Potrebno je še povečati zmogljivosti, da bi lahko konkurirali, na primer, azijskim dobaviteljem. Polnila, pigmente, smole, zlasti alkidne in epoksidne, je zdaj mogoče naročiti pri ruskih proizvajalcih. Trg za izocianatne trdilce in funkcionalne dodatke zagotavlja predvsem uvoz. Izvedljivost razvoja naše proizvodnje teh komponent je treba obravnavati na državni ravni.«
Premazi za projekte na morju v središču pozornosti
Prvi ruski projekt na morju je bila stacionarna naftna platforma Prirazlomnaya, odporna proti ledu, v Pečorskem morju, južno od Nove Zemlje. Gazprom je izbral Chartek 7 od podjetja International Paint Ltd. Podjetje je po poročanjih kupilo 350.000 kg premazov za protikorozijsko zaščito platforme.
Drugo rusko naftno podjetje Lukoil upravlja platformo Korčagin od leta 2010 in platformo Filanovskoe od leta 2018, obe v Kaspijskem morju.
Jotun je za prvi projekt zagotovil antikorozijske premaze, za drugega pa Hempel. V tem segmentu so zahteve za premaze še posebej stroge, saj je obnova premazov pod vodo nemogoča.
Povpraševanje po protikorozijskih premazih za priobalni segment je povezano s prihodnostjo svetovne naftne in plinske industrije. Rusija ima v lasti približno 80 odstotkov naftnih in plinskih virov, skritih pod arktično polovico, in večino raziskanih rezerv.
Za primerjavo, ZDA imajo v lasti le 10 odstotkov naftnih rezerv, sledijo jim Kanada, Danska, Grenlandija in Norveška, ki si delijo preostalih 10 odstotkov. Ocenjene raziskane ruske naftne rezerve na morju znašajo pet milijard ton ekvivalenta nafte. Norveška je na drugem mestu z eno milijardo ton dokazanih rezerv.
»Vendar pa zaradi številnih razlogov – tako ekonomskih kot okoljskih – ti viri morda ne bodo izkoriščeni,« je dejala Anna Kireeva, analitičarka okoljevarstvene organizacije Bellona. »Po mnogih ocenah bi se lahko svetovno povpraševanje po nafti ustalilo že čez štiri leta, leta 2023. Ogromni vladni investicijski skladi, ki so bili sami zgrajeni na nafti, se prav tako umikajo od naložb v naftni sektor – kar bi lahko spodbudilo preusmeritev svetovnega kapitala stran od fosilnih goriv, saj vlade in institucionalni vlagatelji vlagajo sredstva v obnovljive vire energije.«
Hkrati naj bi se poraba zemeljskega plina v naslednjih 20 do 30 letih povečala – plin pa predstavlja večino ruskih zalog virov ne le na arktični polici, ampak tudi na kopnem. Predsednik Vladimir Putin je dejal, da si prizadeva, da bi Rusija postala največji svetovni dobavitelj zemeljskega plina – kar je glede na konkurenco Moskve z Bližnjega vzhoda malo verjetna možnost, je dodala Kirejeva.
Vendar pa ruske naftne družbe trdijo, da bo projekt na poličju verjetno postal prihodnost ruske naftne in plinske industrije.
Eno glavnih strateških področij Rosnefta je razvoj ogljikovodikovih virov na celinski polici, so sporočili iz podjetja.
Danes, ko so odkrita in razvita skoraj vsa večja naftna in plinska polja na kopnem ter ko tehnologije in proizvodnja nafte iz skrilavca hitro rasteta, je dejstvo, da se prihodnost svetovne proizvodnje nafte nahaja na celinski polici Svetovnega oceana, neizpodbitno, je Rosneft v izjavi na svoji spletni strani zapisal. Ruska polica ima največjo površino na svetu: več kot šest milijonov km², Rosneft pa je največji imetnik licenc za rusko celinsko policu, so dodali v podjetju.
Čas objave: 17. april 2024
